»Dam tebi, a tudi sebi.«

»Kdor hoče, najde pot, kdor pa ne, najde izgovore«  .. brrr, ne vem za vas, ampak mene je ta stavek v preteklosti tolikokrat prav znerviral. Strinjam se z njim, a jaz sem bila res iskreno utrujena od »iskanja poti«, iskanja dobesedno vsake proste minute, da sem lahko opravila vse, kar sem kot polno zaposlena mama dveh majhnih otrok, z možem, ki je bil veliko slubeno odsoten, lahko naredila. Res utrujena.

Moje mantre so postali trije stavki »vsaka minuta šteje«, »lovim minute« in »lahko na hitro«.

To sem upoštevala tako rigorozno, da če sem se ujela v mislih »imam 10 min časa«, sem hitro iskala, kaj bi lahko naredila. »Lahko dam perilo prat, lahko na hitro posesam, lahko na hitro napišem čestitko, lahko na hitro skočim v trgovino po dve stvari, lahko na hitro nesem smeti...«.  Dobra stran je bila, da sem v tem »na hitro« dodala tudi hitro hojo (kaj pa drugega :) ) 10-15min, po vasi ali v mestu med čakanjem hčerke, da končna trening. Vse je bilo »na hitro« in »lovljenje minut«. V primeru, da med temi dobesedno 10-15min nisem mogla narediti ničesar »konkretnega«, sem postala nemirna, razočarana, imela sem to za »izgubljen čas«. Bila sem strašno utrujena, ampak produktivna. Iskreno, drugega mi niti ni preostalo,  nihče ne bi ničesar naredil namesto mene. 

A v vsem hitenju sem se pozabila ustaviti, te minute videti kot trenutke zame, za povezavo s sabo, za umiritev, za dihanje, za »nerazmišljanje«, za pisanje, za način, da umirim misli, umirim telo, umirim živčni sistem. Ni, da nisem želela, enostavno sem res pozabila, ker sem imela toliko stvari na to-do listi. V vsem tem tempu sem se odločila še za študij naturopatije in kolikor je bilo naporno še skoncentrirati se na učenje, sem v tem res uživala; ti vikendi so bili moj reset, 36ur za počitek.

Na enem od predavanj mi je profesor pred sošolkami rekel: »Ona živi z nogo na gasu do konca«. Bilo je smešno, a od žalosti, saj me je bolela vsaka točka na telesu, ki se je je dotaknil.  Nežno mi je prišepnil, da to ni ok in da naj upočasnim. In počasi sem res. Prelomna točka je bila, ko mi je mlajša hčerka rekla »mami, boš sedela z nami in gledala risanko?« Kar zajokala bi, ko sem dojela, da petkov družinski kino pomeni, da vsi skupaj sedimo in gledamo risanko, film in ne da jaz medtem likam. Ta čas sem seveda izkoristila za likanje. Logično, ne?! Ko samo pomislim, kako težko mi je bilo »samo« sedeti, medtem bi pa lahko počela še kaj drugega.

Zakaj vam vse to pišem? Zato, ker pri iskanju poti ne smemo pozabiti tudi nase, ne smemo pozabiti obrniti te minute in sekunde sebi v prid, posvetiti jih sebi. Strankam vedno rečem -  10sekund masiranja ušes ali tapkanja prsnice ali 3 vdihi in izdihi ali nekaj stavkov napisanih na list papirja, ki ga lahko potem tudi zavržeš, so boljše kot nič«.  »Vsaka sekunda šteje« :).  In res delujejo.

»Dam tebi, a tudi sebi.« Brez tega ne gre. 

Če imaš vprašanja ali bi želela o kakšni temi izvedeti več ali bi se želela naročiti na intuitivno masažo, mi kar piši na mirjana@akilea.si ali na 040 863 594. Veselim se srečanja in vse sporočil, ki jih telo želi predati. 

Objem,